Pred nakupom psa, morate imeti popolnoma jasno predstavo, kakšnega psa si želite. To pa mnogim predstavlja velik problem, predvsem začetnikom, kako izbrati sebi primerno pasmo izmed ogromno paleto obstoječih pasem. Kot pri drugih živalskih vrstah se tudi pri psih srečujemo s čistopasemskimi psi ali mešanci:

• Nepasemski psi (mešanci) so rezultat nenačrtnega parjenja različnih pasem psov ali psov, katerih izvor je neznan.
• Pasemski psi – brez rodovnika so potomci načrtnega parjenja psov znotraj ene pasme, vendar psi te skupine ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev rodovnika. Najpogostejši razlog je neizpolnjevanje pogojev za pridobitev vzrejnega dovoljenja s strani staršev (zaradi prirojenih dednih hib, zdravstvenih hib, parjenja v sorodstvu, agresivnosti, premalo stabilnega psihičnega značaja, pasemske netipičnosti). Zaradi omenjenih razlogov imajo potomci staršev z zavrnjenim vzrejnim dovoljenje zelo velik potencial, da bodo podedovali omenjene hibe. Zaradi ne dokazljivega porekla (rodovnik), spadajo psi te kategorije tudi med mešance.
• Pasemski psi – rodovniški psi so produkt načrtnega parjenja znotraj ene pasme, katerih starši so znani in izpolnjujejo vzrejne pogoje za pridobitev rodovnikov njihovih mladičev. Rodovniški psi so vpisani v rodovno knjigo in imajo uradni dokument o izvoru – rodovnik.

Ne izbirajte psa samo po zunanjosti. Pri izbiri psa upoštevajte raven energije. Odločite se za psa  z enako ravno energije kot jo imate sami ali nižjo. Če ste se odločili za hiperaktivnega psa, sami pa ste bolj lene narave, boste prej ali slej imeli s svojim psom velike probleme in ga ne boste več obvladali. Pes, ki ne bo porabil svojo dnevno dozo energijo, bo poskušal le to porabiti na svoj način, svojemu lastniku pa s tem povzročil škodo (grizenje pohištva, čevljev, praskanje, cviljenje, neumorno tekanje po stanovanju). Med pasme z visoko stopnjo energije spadajo: border collie, belgijski ovčarji, nemški ovčar, vlečni psi, doberman, bokser, avstralski ovčar, rottweiler, večina lovskih pasem (goniči, nemški lovski terier, ptičarji, prepeličarji), nekateri terierji (Jack Rusel in Parson terier).
Problem bodo imeli tudi ljudje, ki so navajeni aktivnega življenja, ljubitelji ekstremnih podvigov, za svojega pasjega ljubljenca pa so izbrali psa z nižjo stopnjo energije, kot jo imajo sami. Takšen pes ne bo izpolnil njihovega pričakovanja pri izpolnitvi težjih nalog, ki zahtevajo visoko energijo, so pa zelo primerni za ljudi, ki zadovoljujejo svoje potrebe po gibanju z dnevnimi sprehodi in manjšimi aktivnostmi. Pravimo jim tudi družinski psi, saj so primerni za družine. Med njimi spadajo pasme: večina malih družnih psov, whippet, mali italijanski hrt, škotski ovčar, zlati prinašalec, labradorec, kodri, bernski planšarski pes, novofundlandec…
Zelo pomemben faktor pri izbiri psa primerne pasme je tudi poštena ocenitev svojega življenja, želja in pričakovanj:
• kakšnega psa si zares želite
• velikost psa in prostor, ki mu lahko nudite
• kakšnega si lahko privoščite (velik pes lahko poje tudi do 20 krat več kot majhen pes)
• živahnost psa (stopnja energije)
• koliko svojega časa lahko nudite svojemu psu
• vrsta dlake (kratka ali dolga)
• dojemljivost za šolanje (psa in lastnika)

Izbira psa je samo polovica odločitve, druga polovica so odgovori ali ste se pripravljeni prilagoditi spremembam, ki jih bo novi član družine prinesel v vaše življenje, v vašo družino, pa naj to pomeni pogostejše sesanje, vsakodnevna vzgoja psa, skrb za njegovo kondicijo, prilagoditev dopusta.
Pred izbiro pasme, poiščite informacije v knjigah, ki opisujejo posamezne pasme in njihove značilnosti. Pasme lahko spoznamo tudi na razstavah psov. Poleg tega je dobro, da se novi lastnik pozanima o posebnostih pasme tudi pri vzrediteljih, ki pse te pasme vzrejajo dlje časa. Dober vzreditelj vam bo razložil dobre in slabe lastnosti pasme.
Pregovor »pes, človekov najboljši prijatelj« ni brez pomena. Večina lastnikov psov si svojega življenja ne zna  več predstavljati brez njih.

Ko ste se odločili za pasmo, spol, itn., poiščete leglo izbrane pasme. V veliko pomoč vam je naša spletna stran, na kateri se predstavljajo slovenski vzreditelji čistopasemskih psov (z rodovniki), ali  rubrika “predvidena rodovniška legla”, kjer so mesečno objavljena aktualna legla, registrirana pri kinološki zvezi Slovenije.
Ne kupujte psa pri preprodajalcih, ki vam bodo prodali psa brez rodovnika, bolnega in nesocializiranega. Preprodajalci ponavadi prodajajo mladiče različnih pasem, ki so jih odkupili pri »vzrediteljih« masivne vzreje v državah vzhodne Evrope. Pri vzreditelju vedno zahtevajte, da vam pokaže mati mladičev, vse papirje (rodovnik, vzrejno dovoljenje, potni list, morebitne zdravstvene izvide).

Ne nasedajte izgovorom kot so:
• mati mladičev je ravno na sprehodu
• mladič je bil sedmi v leglu, zaradi tega nima rodovnikov.

Rodovnike prejmejo vsi mladiči v leglu, ne glede na število mladičev, ki jih je polegla psica!

Uvoz rodovniškega psa iz tujine

Najbolj pogosto postavljeno vprašanje ob nakupu rodovniškega psa/mladiča iz tujine je: »kakšno dokumentacijo potrebujemo ob uvoz psa iz tujine«?

Dokumentacija rodovniškega psa iz tujini se deli na dva spektra:
1. po zahtevah kinoloških pravilih (KZS in FCI)
2. po zahtevah veljavne slovenske zakonodaje

1. Kinološka pravila ob uvozu rodovniškega psa iz tujine
Če ste se odločili, da boste rodovniškega psa/mladiča pripeljali iz tujine, morate od vzreditelja zahtevati, da pri njegovi matični kinološki zvezi naroči izdelavo izvoznega rodovnika (export pedigree). Za izdelavo izvoznega rodovnika, bo matična kinološka zveza potrebovala vaše podatke (ime in priimek, naslov), ki morajo biti navedeni na izvoznem rodovniku uvoženega mladiča in zapisani v njihovo evidenco izvoženih psov. Izvozni rodovnik mora OBVEZNO vsebovati tudi podatek o označitvi psa z mikročipom, ki se mora skladati z državo izvora psa.

Nostrifikacija
Rodovnike psov, ki so kupljeni v tujini, morajo lastniki RS nostrificirati (vpisati v slovensko rodovno knjigo) na KZS najkasneje pred prvim sodelovanjem na katerikoli kinološki prireditvi.
Nostrifikacija je vnos mladiča v Slovensko rodovno knjigo in določitev slovenske rodovne številke, ki se jo vpiše na originalni rodovnik. Nostrifikacija se izvede tako, da s v rodovnik poleg originalnega vpisa nalepi nalepka »Vpisan v SLR«, doda pasemsko kratico in številko ter datum vpisa. Vpis v rodovno knjigo KZS mora biti overjen s podpisom vodje rodovne knjige in žigom KZS. Ob nostrifikaciji se podatke iz originalnega rodovnika prepiše v kartoteko psa.

2. Zakonodaja RS ob uvozu iz tujine
Pri uvozu psa iz tujine je osnovna zahtevana dokumentacija EU potni nalog, ki obvezno vsebuje številko transporderja (mikročip). Splošni pogoji za uvoz mladiča v starosti do 16 tednov je odvisen od države v kateri je bil mladič vzrejen. Spodaj navajamo osnovne informacije, ki so veljale na dan urejanja te strani (leta 2015). Za točne (aktualne) informacije o pogojih uvoza iz države, iz katere uvažate psa, si lahko preberete na strani UVHVVR, saj je to v njihovi pristojnosti.

Iz držav članic EU: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska (vključno z Grenlandijo in Ferskimi otoki), Estonija, Finska, Francija (vključno z Francosko Gvajano, Guadeloupom, Martinikom, Reunionom in Mayotte), Gibraltar, Grčija, Hrvaška, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska (vključno z Azorskimi otoki in otočjem Madeira), Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija (vključno z Balearskimi otoki, Kanarskimi otoki, Ceuto in Melillo), Švedska, Združeno kraljestvo, Švica
Splošni pogoji:
• EU potni list za hišne živali
• transporder (mikročip) ali jasno čitljivo znamenje, ki je bilo vtetovirano pred 3. julijem 2011
• veljavno cepljenje proti steklini
Odstopanja so dovoljena za: mladiče, ki so mlajši od 12 tednov in še niso bili cepljeni proti steklini (minimalna starost za cepljenje proti steklini je 12 tednov) ter  za mladiče stare od 12 do 16 tednov, ki so sicer cepljeni proti steklini, a še ne izpolnjujejo vseh pogojev za vstop v državo (minimalni rok po cepljenju proti steklini – 30 dni), mora poleg EU potnega lista  spremljati dokument, podpisano izjavo, da mladič od skotitve do začetka »netrgovskega« premika ni imel nobenega stika z divjimi živalmi vrst, ki so dovzetne za steklino. DOK_SI  /  DOK_EN

Iz “13(1)” tretjih držav ali ozemelj: Andora, Ferski otoki, Gibraltar, Grenlandija, Islandija, Lihtenštajn, Monako, Norveška, San Marino, Vatikanska mestna država.
Splošni pogoji:
• potni list za hišne živali izdan v zgoraj navedeni tretji državi ali ozemlju ali veterinarsko spričevalo*
• transporder (mikročip) ali jasno čitljivo znamenje, ki je bilo vtetovirano pred 3. julijem 2011
• veljavno cepljenje proti steklini
Odstopanja od veljavnega cepljenja proti steklini ni dovoljeno.

* V kolikor žival iz zgoraj navedene tretje države ali ozemlja nima potnega lista za hišne živali,  mora žival spremljati Veterinarsko spričevalo za netrgovske premike psov, mačk ali belih dihurjev v Unijo, kot je določeno v Prilogi IV Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 577/2013. K veterinarskemu spričevalu mora biti priložena tudi pisna izjava, kot je določena v delu 3 Priloge IV Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 577/2013.

Iz “13(2)” tretjih držav ali ozemelj (države, ne članice EU): Otok Ascension, Združeni arabski emirati, Antigva in Barbuda, Argentina, Avstralija, Aruba, Bosna in Hercegovina, Barbados, Bahrajn, Bermudi, otoki BES (Bonaire, Sint Eustatius in Saba), Belorusija, Kanada, Čile, Curaçao, Fidži, Falklandski otoki, Hongkong, Jamajka, Japonska, Saint Kitts in Nevis, Kajmanski otoki, Sveta Lucija, Montserrat, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Mauritius, Mehika, Malezija, Nova Kaledonija, Nova Zelandija, Francoska Polinezija, Saint Pierre in Miquelon, Rusija, Singapur, Sveta Helena, Sint Maarten, Trinidad in Tobago, Tajvan, Združene države Amerike (vključena ozemlja: Ameriška Samoa, Guam, Severni Marianski otoki, Portoriko, Deviški otoki Združenih držav Amerike), Saint Vincent in Grenadine, Britanski Deviški otoki, Vanuatu, Wallis in Futuna.
Splošni pogoji:
• veterinarsko spričevalo  vključno s podpisano izjavo
• transporder (mikročip) ali jasno čitljivo znamenje, ki je bilo vtetovirano pred 3. julijem 2011
• veljavno cepljenje proti steklini
Odstopanja od veljavnega cepljenja proti steklini ni dovoljeno.

Iz ostalih tretjih držav (države, ne članice EU), ki niso navedeni zgoraj: v primeru nakupa mladiča iz tretjih držav, ki niso  zgoraj omenjene (npr. Srbija) veljajo naslednji splošni pogoji:
• veterinarsko spričevalo   vključno s podpisano izjavo
• transporder (mikročip) ali jasno čitljivo znamenje, ki je bilo vtetovirano pred 3. julijem 2011
• veljavno cepljenje proti steklini
• veljaven test titracije protiteles proti steklini. Vzorec krvi mora biti odvzet najmanj 30 dni od datuma cepljenja ter vsaj tri mesece pred načrtovano potjo v RS. To pomeni, da je najnižja možna starost mladiča pri uvozu iz tretjih držav 7 mesecev.
Odstopanja od pogoja testa titracije za vstop ni dovoljen razen, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
• gre za tranzit preko takšnega ozemlja ali tretje države
• lastnik ali pooblaščena oseba predloži podpisano izjavo, da hišne živali med takšnim tranzitom niso imele stika z živalmi vrst, ki so dovzetne za steklino, in so bile zavarovane v prevoznem sredstvu ali znotraj območja mednarodnega letališča.

Prvi tedni
V prvih 14 dneh življenja se mladič zaveda le samega sebe, reakcije na stike z okoljem so refleksne in prirojene. Čas mu mineva med sesanjem, iztrebljanjem in spanjem. Ko začuti lakoto, poišče sesek in refleksno začne sesati. Sproščanje refleksa sesanja mu povzroča ugodje, zato mladiči, ki so ostali brez matere, kljub zadostni umetni prehrani večkrat sesajo v prazno.
Novorojeni mladiči imajo že dobro razvit čut voha. Zato si dobro zapomnijo vonj seska, kar povzroča velike težave pri hranjenju z dudo, če so mladiči že sesali pri materi. Okus ni posebno razvit, saj so ugotovili, da po dudi enako radi pijejo sladko mleko kot grenak čaj.
Refleks iztrebljanja vzbudi psica tako, da liže trebušček, spolovila in zadnjik. Psica tudi požre iztrebke mladičev in tako je ležišče čisto.
Prve dni življenja mladiči sesajo vsaki dve uri ali še bolj pogosto. Preostali čas prespijo. Če jih opazujemo med spanjem, vidimo, da jim trzajo mišice nog in telesa. To je povsem normalen pojav, nekakšno urjenje mišic in znamenje, da mladiči dobro napredujejo. Če v spanju ne trzajo, so to znamenja bolezni, tak mladič ne bo shodil.

Tretji teden
Tretji teden življenja je t. i. prehodno obdobje. V tem času mladič navezuje prve zavestne stike z okoljem.
Med 12. in 15. dnevom se odpreta očesni reži in mladiči spregledajo. Sprva zaznavajo le svetlobo. Ker še ne obvladajo mišice zrkla, škilijo. Okrog 21. dneva je vid že dobro razvit.
Mladiči slišijo že na začetku 3. tedna, na neznane glasove se odzivajo s strahom, pritisnejo se k tlom. V tem času se začnejo zanimati za neposredno okolico. Ovohavajo brate, sestre, mater, predmete v gnezdu in jih ližejo, otipavajo s tačkami ter poskušajo ugrizniti.
Vse to poteka počasi, ker mladički še ne obvladujejo popolnoma svojih mišic. V tretjem tednu starosti tudi prodira mlečno zobovje. Okoli 21. dneva starosti naj bi vzreditelj začel z dohranjevanjem.
Poleg jokanja, ki je bilo doslej edini način glasovnega izražanja, slišimo iz gnezda tudi občasno cviljenje, prve poskuse lajanja in renčanja, ki še ni prava grožnja. Če namreč »grozečega« mladiča primemo, ponavadi zacvili od strahu ali  otrpne. Pojavi se nov način gibanja, plazenje preide v nerodno hojo. Mladiči se zaletavajo sem in tja po gnezdu in se urijo v teku. Ob koncu 3. tedna z gibanjem nimajo več težav. Kot izraz veselega razpoloženja opazimo mahanje z repkom.
Pri treh tednih starosti so možgani mladičkov že toliko razviti, da so se že sposobni naučiti preprostih stvari. Tudi v 3. tednu vzreditelj še nima posebne vloge, razen tega, da skrbi za psico.

4. do 12. teden starosti
V 4. tednu se začne obdobje socializacije, ki je v razvoju psa zelo pomembno. Takrat se oblikujejo osnove poznejših osebnostnih značilnosti odnosa med psom in človekom.
Z začetkom 4. tedna življenja mladički prvič zapustijo gnezdo, in sicer prve dni samo zato, da se iztrebijo. Pozneje pa ostanejo zunaj dlje časa. V tem času jih psica večinoma doji kar stoje ali sede, v gnezdu ali zunaj njega. Ob sesanju mladiči udarjajo s taco po mlečni žlezi psice. Iz teh gibov se razvije prošnja za hrano ali ljubkovanje, ki jo psi izražajo z dajanjem tačke pozneje. Izraz prošnje je tudi suvanje z nosom v gospodarjevo roko ali obraz. Te kretnje so se razvile iz gibov, s katerimi mladič išče materin sesek.
Mladiči, stari štiri teden, spijo veliko manj kot prej. Ne spijo več na kupu, ampak ležijo drug ob drugem. Lahko že uravnavajo telesno toploto. Med spanjem opazimo, da trzajo mišice nog in telesa ter celo cvilijo, to naj bi bilo nekaj podobnega sanjanju.
Zdaj kužki vsak dan več časa porabijo za igro, ki je čedalje bolj raznolika. Gibljejo se že precej spretno. Že v 4. do 5. tednu se igrajo borbene igre ter lov na »plen«.  Boj med dvema ali več nasprotniki lahko spremlja že grozeče renčanje in bevskanje in če se eden od »bojevnikov« spozabi, cviljenje drugega. Pri tem se mladiči že učijo, do kod lahko gredo, ker jim prizadeti ponavadi vrnejo milo za drago. Večkrat se igra s tem konča.
Lahko že opazimo kretnje podrejanja močnejšemu (ležanje na hrbtu), povabila za igro (psiček se spredaj zniža, požene in izzivalno skače proti nasprotniku ter maha z repom in laja ali cvili). Mladiči v igri že prenašajo predmete v gobčku ter jih čuvajo (branijo) pred drugimi.
Prvi del obdobja socializacije, ki traja približno do 7. ali 8. tedna, imenujemo tudi obdobje vtisnjenja. To pomeni, da vse kar mladiček doživi ali spozna, se močno vtisne v njegovo zavest. Takrat spozna svoje brate in sestre za predstavnike svoje vrste in se socializirano vklopi v okolje, v katerem živi.
Mladiči, ki v tem obdobju nimajo možnosti za navezovanje stikov z ljudmi, se bodo tudi pozneje izogibali pristnemu stiku n bližini človeka. Človek bo zanje vedno tujec, pred katerim se bodo branili tudi z ugrizi. Zato že od petega tedna naprej mladička privajamo na družbo ljudi. Vzreditelj naj ga občasno vzame iz legla, ga pestuje in se igra z njim. Stiki z ljudmi naj bodo za mladička prijetni. S tem zasnujemo poznejše sodelovanje med psom in človekom.
Ob koncu prvega dela socializacije, torej pri 8. tednih mladiči navadno zapuščajo leglo, ker se preselijo k novim lastnikom. Mladiči, prezgodaj vzeti iz legla, se preveč navežejo na ljudi in ko odrastejo, včasih tudi spolni interes usmerjajo na človeka. Med 8. in 10. tednom starosti mladiči preživljajo »obdobje strahu«. Neprijetne stvari, ki jih doživijo v tem obdobju, se jim vtisnejo v spomin in lahko prispevajo k razvoju določenih motenj v obnašanju. Zato ni dobro takega mladiča predolgo puščati samega.
Osebek, ki nimajo dovolj časa, da bi se veliko ukvarjale z 8 tedenskim mladičem, naj vzamejo starejšega mladiča, ki je bil pri vzreditelju ustrezno socializiran, navajen na ljudi.

13. do 16. teden starosti – obdobje določanja ranga
V tem obdobju je zadnji čas, da si pridobite avtoriteto, če si je še niste. To vam bo uspelo le, če boste psa učili, stalno postavljali zahteve, ki naj bi jih izpolnjeval. Večkrat na dan po nekaj minut ponavljajte vse vaje, ki ste jih učili. Ne pozabite na igro, ki pa je lahko že bolj zahtevna. Pomembno je, da psa navdušite, da bo sodeloval z vami. Tako na sprehodih lahko mladiču že postavljate določene naloge. Sprehode lahko popestrijo npr. hoja po prevrnjenem deblu ali deski, plezanje na kup peska, bredenje plitkega potoka, plezanje skozi cev itn. Zdaj naj pes že nekaj minut počaka v položaju sedi ali prostor, preden ga pokličete.
Med sprehodom se večkrat skrijte, da vas kuža išče. Tako se bo navadil, da bo stalno pazil na vas in se nikoli ne bo preveč oddaljil. Čim manj ga kličite k sebi. Pes se namreč na to navadi in se sploh ne trudi, da bi sam skrbel, kje ste, saj se mu sami oglašate. Igrajte se tudi »iskanje vodnika«, kar je lahko priprava na poznejše učenje sledenja. Nekdo vam psa pridrži, dokler se ne skrijete in ga potem spusti na mestu, kjer ste izginili. Ko vas kuža najde, ga pohvalite. Pri tem ga ne smete klicati. Naj išče z nosom. Seveda ga na začetku ne obremenjujte s kakšnimi posebno vijugastimi ali zelo dolgimi sledmi.
Lahko mu skrijete tudi predmet (njegovo igračko, žogico) in pustite, da ga išče. Ko ga najde, ga seveda ne pozabite pohvaliti. Če rad prinaša, mu predmet za nagrado vrzite, da ga prinese.
Nikoli ne smete uporabiti sile, temveč psa samo vzpodbujate in pohvalite. Če ne uspe takoj, poskusite spet čez nekaj časa. Psu omogočite tudi stike z drugimi psi, še posebno igre z vrstniki. Priporočljive so šole za mladiče, kjer se bo kuža srečeval z vrstniki. Tako se bo navadil tudi na predstavnike svoje vrste. Vsi normalni odrasli psi spoznajo mladiča in mu ne bodo storili nič žalega. Vedno se pozanimajte pri lastniku tujega psa; če vam zagotovi, da njegov pes ni nevaren, mladiča spustite k njemu.
Mladiča vodimo tudi med ljudi, avtomobile, v mesto, da spozna čim več različnih okolij in stvari. V mestu ga seveda vodite na vrvici! Jemljite ga tudi s seboj na izlete. Tako se bo navadil na tujo okolico in pozneje ne bo kazal plašnosti na tujem ozemlju. Čim manj ga puščajte samega.
Osnovnih povelj psa naj učijo vsi družinski člani, seveda na enak način in s polno doslednostjo. Tako si boste vsi uveljavili potrebno avtoriteto in nadrejen položaj.

5. in 6. mesece – obdobje uvrščanja v krdelo
V tem obdobju lahko postavljate že zahtevnejše naloge. Najbolje bo, če se včlanite v kinološko društvo na vašem področju, kjer boste dobili navodila in napotke za nadaljnje šolanje psa.

Od 6. meseca dalje – puberteta in odraslost
Puberteta je tudi pri psih kritično obdobje v odraščanju, nekakšna meja med otroštvom in odraslostjo. Psi postanejo bolj samostojni, psice doživijo prvo gonitev in tudi v samcih se zbudi spolni nagon.
Pri tem obdobju se v naravi večina psov osamosvoji in ustanovi svoje družine. Domači pes pa ostane vse življenje vezan na gospodarja. V njem vidi starše in vodnika tropa.
Med puberteto boste imeli verjetno večkrat težave z neposlušnostjo. Ne uporabljajte grobe sile! Če se boste držali načel vzgoje, bo kritično obdobje kmalu minilo. V tem obdobju je tudi čas, da začnete z intenzivnim šolanjem psa, če to želite. Psa boste najlažje učili na tečaju kinološkega društva.
Kako dosežete avtoriteto
Mladiču nikoli ne vsiljujte ljubkovanja, saj s tem izgubljate avtoriteto (nadrejeni v krdelu nikoli brez potrebe ne ljubkuje podrejenega). Ko bo mladič potreboval zavetje, bo k vam prišel sam. Takrat ga vzemite v naročje (s tem mu izkažete svojo nadrejenost), kratko pobožajte, potolažite z besedami in potem spustite na tla ter nadaljujte z opravili. Ne smete dovoliti, da bo mladič s svojim obnašanjem – cviljenjem, praskanjem, lajanjem, izsiljeval od vas ljubkovanje in vas tako podredil. Tega se tudi zelo mlad, nedolžen mladiček zelo hitro navadi in vas lahko stalno nadleguje. Držite se načela, da psa pohvalite samo, če je opravil neko dejanje, ki ste ga od njega želeli. S takšnim načinom ravnanja si boste avtomatično ustvarili potrebno avtoriteto.
Kar zadeva avtoriteto in hranjenje, so mnenja lastnikov precej nasprotna. To je vprašanje, ali naj pes gospodarju dovoli, da mu vzame hrano, ali jo lahko brani z renčanjem ali celo z napadom. Torej se pojavlja vprašanje, ali je pes med jedjo nedotakljiv?
Ena od posebnih pravic nadrejenega v tropu, posebno še vodnika tropa je ta, da lahko svojim podrejenim vzame hrano. Če renčijo nanj, jih kaznuje. Če pes torej brani hrano pred vami, očitno ne spoštuje vaše nadrejenosti. To lahko pripelje do precej neprijetnih položajev. Na začetku je vsa družina navdušena, kako mladiček renči, če se kdo med jedjo dotakne njegove sklede. Konča pa se ponavadi tako, da mladiček odraste v odraslega psa z razvito močjo telesa in glasu in med jedjo še vedno ne pusti nikogar v prostor, kjer stoji njegova skleda. Dogaja se celo, da odrasli pes brani tudi ostale prostore stanovanja pred svojimi »gospodarji«, posebno če ima kost ali kaj podobnega. Taki ljudje postanejo veliki reveži in ujetniki »svojega psa«, saj pri njih odloča pes, kdaj bodo lahko šli v spalnico, kopalnico, itn.
To morate preprečiti že v rani mladosti! Poleg tega morate mladička navaditi, da mu lahko zmeraj, ob vsaki priložnosti sežete v gobec, ne da bi bili v nevarnosti.
Medtem ko mladič je, se mu večkrat približajte in ga pobožajte. To naj delajo vsi družinski člani. Lahko mu tudi vzamete skledo za nekaj sekund, nato mu jo s pohvalo vrnete. To delajte večkrat dokler pes odrašča.
Ko mladiček prvič zarenči, se naredite, kot da niste nič slišali, ker vas poskuša le zastrašiti. V tem primeru mu med hranjenjem držite skledo z roko, jo večkrat tudi vzemite in spet vrnite s pohvalo. Ne smete kričati nanj ali ga celo tepsti, ker boste s tem pokazali svojo negotovost. Njegovo renčanje samo prezrite.
V posebno hudih primerih postavite pred psa prazno skledo in mu hrano prinašajte po žlicah. Tako bo vašo prisotnost povezal s prijetnim, torej prinašanjem hrane, ne pa z odvzemom. Vse to ponavljajte, dokler se pes popolnoma ne navadi na hranjenja v vaši prisotnosti.

Če svojega psa ne želite uporabljati za vzrejo, se odločite za kastracijo, oziroma sterilizacijo. S tem se boste izognili morebitnim neprijetnim težavam (pobegi od doma, sparitev z nezaželjenim samcem), kakor tudi omilili vedenje povezano z gospodovalnostjo – dominantnostjo. Poseg se priporoča pri starosti do šest mesecev, ko se spolno obnašanje psa / psice še ni razvilo.
Kastracijo ali sterilizacijo vedno opravi veterinar, oboje pod narkozo!

Najbolj udoben prevoz domov je z avtom. Pri tem lahko držite mladiča v naročju. Če cvili, ga potolažite. Dobro je, če mladič vsaj 3 ure pred odhodom ne dobi hrane. Priporočljivo je mladičku vsaj 1 uro pred vožnjo dati tableto proti slabosti.  Naj prva vožnja z avtomobilom ne bo mladičkova slaba izkušnja, ki si jo bo zapomnil celo življenje. Psom lahko postane slabo že samo ob pogledu na avtomobil, njihova slabost pa izvira iz prve negativne izkušnje.

Že pred prihodom mladiča, mu določimo bivališče. Pes je družabno bitje in zato mu najbolj ustreza, če lahko živi v neposredni bližini človeka, ki mu nadomešča njegovo krdelo. Osamitev mladiča je povsem neprimerna in jo redko prenesejo brez posledic – motenj v obnašanju. Seveda se vsak pes sčasoma nauči, da je gospodar ali vsa družina po nekaj ur na dan odsotna in ponavadi te ure prespi. Vendar naj pes ne bi  bil predolgo sam.

Za mladička je odstranitev iz legla precej hud udarec, ker se nenadoma znajde v popolnoma tujem okolju. Zato je priporočljivo, da imate mladička vsaj prve dni, dokler se ne navadi na novo okolje, s svoji bližini, v stanovanju, hiši. Ko nekoliko odraste, ga lahko, če ne gre drugače, daste v primeren pesjak, čeprav ni nobenega razloga, da ga ne bi stalno imeli v stanovanju ali hiši, če vam to odgovarja. Psu zagotovo najbolj ugaja gospodarjeva bližina.

Ležišče naj bo udobno in preprosto za čiščenje. Najbolj primerna je blazina iz penaste gume, prevlečena s prevleko iz vlaken, ki jo lahko zamenjamo in operemo. Sintetika lahko povzroča alergije. Ležišče postavimo v miren kot, kjer bo imel mladič pregled nad prostorom in kjer ni prepiha niti vira toplote – peč, radiator. Večina mladičev je zelo zadovoljna,  če jim ponudimo »brlog«, to so lahko različne kletke, ki imajo spredaj odprtino za vhod. Tu se počutijo varne.  Kletke imajo še eno dodatno prednost. Navajanje mladiča na sobno čistočo. Mladiček se bo nagonsko potrudil, da bo njegov brlog ostal čist. Kletka bo mladička prisilila, da bo stisnil zobe in počakal, dokler ga ne boste odpeljali na prostor, kjer se bo olajšal. Prve dni bo mladič ponoči cvilil, ker se bo počutil osamljenega. Takrat ga pomirite s tihim glasom.

Sobna čistoča Z navajanjem na sobno čistočo začnete že prvi dan, še preden mladič prestopi prag novega bivališča. Že preden mladiča nesete v stanovanje, ga postavite na prostor, ki ste ga določili za iztrebljanje. Ta naj bo poraščen s travo ali vsaj pokrit s peskom, po možnosti ne na sosedovem vrtu, prav gotovo pa ne kje v bližini otroškega igrišča. Naj bo hitro in lahko dosegljiv. Po razburljivi vožnji bo mladiček gotovo kmalu opravil potrebo. Takoj ga pohvalimo in nagradimo z božanjem. To je že začetek navajanja na sobno čistočo, pri katerem se morate držati naslednjih načel:

• Če je le mogoče, naj bo mladič pod stalnim nadzorom. Samo tako boste pravočasno opazili, ko bo nakazal, da želi na potrebo,
• Določite mu prostor za iztrebljanje in ga vedno nosite na ta prostor. Če stanujete v višjem nadstropju ali če ste vsak dan dlje odsotni (mladiček zdrži največ 2 uri), je to lahko tudi plitek zaboj s časopisnim papirjem ali plenico. Na dnu zaboja pustite vedno list umazanega papirja, da bo njegov vonj mladiča privabljal.
• Psa hranite v rednih obrokih, vedno ob istem času in na istem mestu. Vsako hranjenje in pitje vode namreč vzbudi refleks iztrebljanja.
• Zmeraj, ko se mladič zbudi, po vsakem zaužitju hrane ali vode, vsakem dolgotrajnem žvečenju, grizenju igrač ali kosti, zmeraj ko vohlja po tleh, ko se vrti v krogu ali po kakšnem razburljivem dogodku, lahko pričakujete, da bo šel mladiček na potrebo. Zato ga v teh primerih odnesete (kasneje odpeljete) na prostor, da se bo iztrebil. Vonj prejšnjih iztrebkov ga bo spomnil, zakaj je tam. Ko opravi potrebo, ga izdatno pohvalite.

Do starosti 3 mesecev mora mladiček na potrebo precej pogosto, približno na vsake 2 uri. Pozneje lahko zdrži dlje. Odraslim psom zadostuje, če se iztrebljajo 2 do 3 krat na dan.

Zvečer mladiča peljete ven čim bolj pozno, vsekakor pa vsaj 3 ure po zadnjem obroku. Če ga imate čez noč v kletki, vam bo potrebo nakazal s cviljenjem, da ne bi onesnažil ležišča. Zjutraj ga čim bolj zgodaj odnesete ven.

Če se zgodi nesreča, mladička nikakor ne smete kaznovati (potiskanje nosa v iztrebke, zmerjanje, kričanje, udarci). Mladiček se ni podelal nalašč, da nam bi nagajal, ampak verjetno po vsej verjetnosti zato, ker zadeve še ni dojel, ali pa ni mogel zdržati. Če ga boste v takih primerih kaznovali, se bo zgodilo, da bo izgubil zaupanje v vas in bo prepoved iztrebljanja povezal samo z vašo prisotnostjo. Ko boste navzoči, bo potrebo zadrževal. Poiskal si bo skrite kotičke in jo tam v miru opravil.

Pravilno ravnanje je takole: če zalotite mladička pri dejanju, ga hitro odnesite na njegov za to določen prostor, da potrebo tam dokonča in ga potem pohvalite.

Če pa najdete že lužico ali kupček, ga brez besed pospravite in mesto zdrgnite z detergentom, povrhu pa še s kisom, da odpravite volj, ki bi privabljal mladiča k ponovnemu dejanju. To storimo, ko mladiča ni poleg.

Če se boste držali omenjenih načel, bo mladiček precej hitro čist. Pri nekaterih traja nekaj dni (če so pod stalnim nadzorom), pri drugih dlje, posebno če so večkrat prepuščeni sami sebi. Pomembno je le, da mladička opazujemo in ste vztrajni.

• Kako dolgo že vzrejate to pasmo, katere druge ste vzrejali prej?
Leta izkušenj z eno oz. največ dvema pasmama so nedvomno priporočilo. Če ste naleteli na vzreditelja, ki je zamenjal že vse do sedaj modne pasme psov, ste našli zaslužkarja brez strokovnega znanja, torej se hitro obrnite.
• Katere dedne okvare se pojavljajo pri pasmi?
Vsaka pasma ima svoje značilne dedne napake, zato vzrediteljeve nevednosti ali malomarnosti ne spreglejte, sicer boste ceno zanju plačali vi.
• Kaj je naredil, da bi zmanjšal možnost dednih okvar pri svojih psih?
Preglejte dokumentacijo, veterinarski pregled, rentgenski izvid, mnenje sodnika na vzrejnem pregledu.
• Kje sta pasja starša? Ju lahko vidim?
Mati mladičev, ki si jih ogledujete, mora biti vedno na vpogled, mirna, družabna in lepo vzgojena. Značaj mladičkov vam verjetno ne bo všeč, če so vzrediteljevi psi zaprti po pesjakih, plašni ali napadalni. Oče lahko živi daleč stran, vendar lahko vidite njegovo fotografijo in predvsem fotokopije dokumentov.
• Katere so dobre in slabe lastnosti staršev in kakšne naslove imata? Lahko poveste kaj o njunih rodovnikih?
Vzreditelj naj ve, kakšni so vrhunski predstavniki pasme. Z nenehnim iskanjem najboljše vzrejne kombinacije izboljšuje pasmo in zagotavlja vrhunsko kakovost legel. Naslovi prvakov v rodovnikih obeh staršev so potrdilo, da se je vzreditelj potrudil vzrediti dobre pse. Nekaj šampionov dva ali tri kolena nazaj pa ne pomeni ničesar, še najmanj, če so le na eni strani od staršev. Dober vzreditelj vam bo znal opisati odlike in hibe vseh svojih psov: oblika glave, oči, zobovje, hrbtna linija, okotenost, gibanje, nastavitev in nošnja repa, obarvanost in nenazadnje značaj!
• Kje so mladiči zrasli?
Potrebujete mladička, ki ve, kako ropota pralni stroj in mlinček za kavo, ki se je že vozil v avtomobilu, ki pozna pod nogami občutek preproge (in je ne zamenja s travo), parketa, ploščic… Najboljši odgovor je torej »pod našimi nogami«, bojte pa se tistih, ki vzrejajo v pesjaku, v skednju, v garaži…
• Kako ste kužke navajali na družbo?
Vzreditelj mora poskrbeti, da kužki spoznajo ljudi obeh spolov, po sili razmer si »izposodi« tudi otroke. Mladič mora srečati, še preden gre od doma, druge zdrave in dobro socializirane! živali in biti seznanjen (na njemu primeren način) z mnogimi življenjskimi situacijami.
• Kako ste ocenili kužke?
Vzreditelj naj bi najbolje poznal značaj svojih mladičev in znal razlikovati med razstavnim psom in le domačim ljubljenčkom. Te razlike naj kupcu tudi opiše. Psičkov značaj mora ustrezati značaju in razmeram pri kupcu: psiček neprimernega značaja je enaka napaka kot izbira neprimerne pasme ali spola.
• Zakaj pogodba?
Nakup brez pogodbe je zgrešen nakup, kljub temu pa velja opozorilo: pogodba je obveza tako za vzreditelja kot za kupca, končni cilj pa je zaščita najbolj ranljivega elementa – mladička.
• Kdaj lahko vzamem kužka domov?
Če so mladiči na razpolago pri šestih tednih,  je to prvi znak slabega vzreditelja. V naslednjem mesecu se morajo od bratov in sester ter od matere še veliko naučiti, predvsem pa jih je treba navajati na družbo človeka. V tem času so zaželjeni pogosti obiski novega lastnika. To je čas za medsebojno spoznavanje in za odgovore na mnoga vprašanja. Mladički so za oddajo primerni po osmem tednu starosti.

Potovanje je za mladiča zanimivo doživetje, polno pridobivanja novih spoznanj in izkušenj. Vendar pa mora biti potovanje z mladičem načrtovano in dobro priravljeno, tako z vidika udobja, varnosti in dobrega počutja malega potnika kot tudi z vidika zakonodaje. Zavedati se moramo, da so 29. decembra 2014 za Evropsko Unijo začeli veljati novi predpisi in uredbe v zvezi z nekomercialnimi premiki hišnih živali, kamor spadajo psi, mačke in beli dihurji.
Ena od pomembnih omejitev je, vsaj za tiste, ki imamo več psov, da je število živali, ki potujejo z nami, omejeno na pet (5).  V nasprotnem primeru morajo (tudi nekomercialne) premike živali spremljati posebni dokumenti, ki so predpisani s strani EU. Izjema je seveda udeležba psov na kinoloških prireditvah, z omejitvijo, da morajo biti živali stare najmanj 6 mesecev. Mladiči, poleženi od 1. januarja 2015 dalje, dobijo ob čipiranju tudi nekoliko spremenjen potni list, kjer je vsak podatek o cepljenju proti steklini prelepljen s prozorno folijo. Ob čipiranju mladiča, izdaji potnega lista in registraciji mladiča v Centralni register psov RS (CRP RS) je po novem potrebno navesti tudi izvor mladiča, torej podatke o materi mladiča, oziroma – če gre za najdenčka – je kot “izvor psa” navedno zavetišče, preko katerega je bil pes registriran v CRP RS.
Tudi ob popolni dokumentaciji ob označitvi mladiča in vpisu v CRP RS pa načrtovanje potovanja z novim družinskim članom se zdaleč ni končano. Od 29. decembra 2014 dalje je kar nekaj držav članic EU sprejelo novo uredbo v zvezi z nekomercialnimi premiki hišnih živali, ki omejujejo tako samo bivanje mladiča v državi kot tudi tranzit živali skozi to državo. Ta omejitev se nanaša na pse,  ki niso bili cepljeni proti steklini ali so bili cepljeni proti steklini, vendar še niso razvili zaščite imunosti proti tej bolezni. Tu gre za mladiče, ki so mlajši od 12 tednov in še niso bili cepljeni proti steklini ter za mladiče stare od 12 do 16 tednov, ki so sicer bili cepljeni proti steklini, a še ne izpolnjujejo vseh pogojev za vstop v državo, za katero velja omejitev vstopa in tranzita. Minimalna starost za cepljenje mladiča proti steklini je 12 tednov.  V tem primeru mladiča spremlja dokument, v katerem lastnik ali pooblaščena oseba predloži podpisano izjavo, da hišne živali od skotitve do začetka netrgovskega premika niso imele nobenega stika z divjimi živalmi vrst, ki so dovzetne za steklino, oziroma je mladič v spremstvu svoje matere, od katere je še vedno odvisen, in je iz identifikacijskega dokumenta, ki spremlja njeno mater razvidno, da je mati bila pred njegovo skotitvijo cepljena proti steklini v skladu z zahtevami.
Kadar z mladičem potujemo v tretje države ali skozi ozemlja teh držav  le potujemo, moramo za psa opraviti tudi  test titracije protiteles proti steklini. Vzorec krvi mora biti odvzet najmanj 30 dni od datuma cepljenja ter vsaj tri mesece pred načrtovano potjo – bivanjem v državi ali le potovanjem skoznjo.
V tabeli so zbrani pogoji za vstop po posameznih državah, glede na to, ali te države dovoljujejo izjeme glede odstopanja od obveznega cepljenja živali proti steklini. Oznaka “da” pomeni, da pod navedenimi  pogoji država dovoli vstop živalim, ki so mlajše od 12 tednov in še niso bile cepljene proti steklini ter živalim, starim od 12 do 16 tednov, ki so sicer bile cepljene proti steklini, a še ne izpolnjujejo vseh pogojev za vstop v državo. Države z oznako “ne” ne omogočajo izjem.

7. člen uredbe EU 576/2013: za premik živali iz ene države članice v drugo mora biti žival označena z mikro-čipom, cepljena proti steklini, imeti pa mora tudi veljavni potni list za hišne živali. Izjeme so mladiči ki so mlajši od 12 tednov in še niso bili cepljeni proti steklini ter za mladiče stare od 12 do 16 tednov, ki so sicer bili cepljeni proti steklini, a še ne izpolnjujejo vseh pogojev za vstop v državo, za katero velja omejitev vstopa in tranzita. V tem primeru mladiča spremlja dokument, v katerem lastnik ali pooblaščena oseba predloži podpisano izjavo, da hišne živali od skotitve do začetka netrgovskega premika niso imele nobenega stika z divjimi živalmi vrst, ki so dovzetne za steklino, oziroma je mladič v spremstvu svoje matere, od katere je še vedno odvisen in je iz identifikacijskega dokumenta, ki spremlja njeno mater razvidno, da je mati bila pred njegovo skotitvijo cepljena proti steklini.

11. člen uredbe EU 576/2013: psi, mačke in beli dihurji se ne smejo premikati v državo članico iz druge države članice ali z ozemelj ali iz tretjih držav, razen če so bili cepljeni proti steklini s cepivom, ki izpolnjuje zahteve o veljavnosti. Žival mora imeti opravljen tudi veljavni test titracije protiteles proti steklini.  Vendar se lahko dovolijo premiki mladih psov, mačk in belih dihurjev, ki niso cepljeni ali ne izpolnjujejo zahtev o (enako kot 7. člen), iz držav članic ali z ozemelj ali iz tretjih držav s seznama v skladu s členom 13 Uredbe (EU) št. 576/2013, kadar lastnik ali pooblaščena oseba med drugim predloži podpisano izjavo, da hišne živali od svojega rojstva do trenutka netrgovskega premika niso bile v stiku z divjimi živalmi vrst, ki so dovzetne za steklino.  Ta uredba določa tudi seznam ozemelj ali tretjih držav, iz katerih v državo članico za netrgovske namene prihajajo psi, mačke ali beli dihurji, za katere se ne zahteva test titracije protiteles proti steklini. Za tranzit preko enega od navedenih ozemelj ali tretjih držav pa navedenega testa ni treba opraviti, kadar lastnik ali pooblaščena oseba predloži podpisano izjavo, da živali niso bile v stiku z živalmi vrst, ki so dovzetne za steklino, in so bile zavarovane v prevoznem sredstvu ali znotraj območja mednarodnega letališča.

10.člen direktive 92/65/EEC: poleg pogojev, ki veljajo v prej navedenih uredbah glede cepljenja proti steklini, morajo biti psi pregledani od pooblaščenega veterinarja v 48 urah pred vstopom v državo. Veterinar mora za vstop v državo potrditi, da pregledana  žival ne kaže kliničnih znakov bolezni ter da je v kondiciji za načrtovano potovanje.

Seveda pa moramo poleg tega, da poskrbimo za pravno formalne obveznosti do držav, v katere vstopamo, pri potovanju z mladičem poskrbeti tudi za varnost, udobje in dobro počutje vseh potnikov – ljudi in živali.