Socializacija. Najbolj uporabljena beseda pri delu s psom, da o njej že vrabci čivkajo kaj naj bi pomenila. Privajanje psa na različne zunanje dražljaje iz okolice, to pomeni oblikovanje osebnosti psa pod vplivom okolice v kateri se nahaja. Definicije so lahko različne, vendar se vse navezujejo na dva osnovna elementa: okolje in reakcija psa. Obstajata dva tipa socializacije: primarna in sekundarna socializacija. Primarna je tista, ki se dogaja že v leglu in za katero je najbolj odgovoren vzreditelj, medtem ko sekundarna nastopi z odhodom mladiča v novo okolje novemu lastniku. Ta druga traja do konca življenja psa. Primarna socializacija predstavlja dober temelj, na katerem lastnik psa gradi osebnost psa na podlagi izkušenj pri primerni vzgoji.
Nekoč je človek psa uporabljal zgolj kot čuvaja ali pomočnika pri lovu in ostalih delih, kot so zbiranje in čuvanje črede, vleka vozičkov, itd. V današnjem času pa se je občutno povečalo število psov v urbanem okolju, ki nimajo več vloge delavca, zato se morajo lastniki potruditi, da so njihovi psi socializirani, vzgojeni, ubogljivi in za okolje čim bolj sprejemljivi. Vse to lahko dosežemo samo z ustrezno vzgojo in socializacijo, ki se začne takoj, ko mladiča vzamemo iz legla.
Psa vzgajamo tako, da bo zanj čimbolj zabavno in zanimivo, potrebno pa se je zavedati, da pes pripada živalski vrsti, za katero je značilno življenje v krdelu, torej bo vaša družina zanj krdelo, kateri se mora podrejati in ubogati. Če boste psu dopuščali,  da bo počel vse, kar se mu bo zahotelo, bo kmalu prevzel vlogo krdela in znašli se boste pred velikim problemom. Imeli boste neubogljivega psa, v določenih trenutkih lahko celo popadljivega. Takšno vedenje je pozneje zelo težko spremeniti, zato je zelo pomembno, da se pes že od prihoda v družino čuti podrejenega.